Strani

sobota, 16. september 2017

FENOMEN

Smo mali, malo nas je, večina svetovnega prebivalstva sploh ne ve, da obstajamo. Tipičen prebivalec je priden, delaven, ponižen, uklonljiv, ne izstopa, se ne pritožuje, ne vodi kariere in se strinja s tistim, kar pravi peščica ljudi, ki se ima za bolj pametne od ostalih. To bi naj bila Slovenija in tipičen njen državljan. A z odraščanjem mladih generacij se mišljenje tega tipičnega državljana spreminja – ta »novi« državljan je poleg vseh dobrih prej naštetih lastnostih začel verjeti v sebe, v svoj uspeh in misli s svojo glavo.

             
To nam v zadnjem času kažejo naši športniki. Ne podcenjujem uspehov naših individualnih športnih junakov, vsi se veselimo skupaj z Ilko Štuhec, Petrom Prevcem, Vasilijem Žbogarjem, Tino Trstenjak in drugimi, a ti so že od nekdaj netipični posamezniki in posameznice, verjamejo v sebe in v svoj uspeh od prvega dne, ko so se začeli ukvarjati s svojim športom. Tudi uvrstitev nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo leta 2000 in svetovno prvenstvo 2002 ter srebrna medalja rokometašev na domačem evropskem prvenstvu leta 2004 sta bili bolj posledici nekih super generacij reprezentanc kot neka rutina in vsakdan. Uvrstitev košarkarjev v polfinale evropskega prvenstva 2009 in istega leta uvrstitev nogometašev na svetovno prvenstvo, je pokazala neke zametke, da bi mogoče nekoč iz naroda, ki zmaguje prijateljske tekme in predtekmovanja, izgublja pa v četrtfinalu, enkrat prišla miselnost zmagovalcev, ki se pred odločilno tekmo ne podela v hlače. Pri individualnih športnikih se kaže njihova osebna identiteta in miselnost, pri moštvenih športih pa se na odločilnih tekmah kaže identiteta in miselnost celega naroda.

In tistega leta 2013 se je začel neverjeten niz moških članskih reprezentanc v moštvenih športih. Najprej so se rokometaši uvrstili v polfinale svetovnega prvenstva, že mesec kasneje pa so se hokejisti uvrstili na olimpijske igre in to kljub temu, da imamo 7 hokejskih dvoran, nekaj več kot 150 registriranih hokejistov in nekaj zanesenjakov, ki ta šport vodijo. Da uvrstitev ne bi bila dovolj, so se Risi na največjem svetovnem odru prebili v četrtfinale. Kot da bi ta uspeh hokejistov spodbudil druge športnike, ki so leta 2015 »končno« začeli osvajati medalje. Odbojkarji srebrno na evropskem prvenstvu, rokometaši bronasto na svetovnem (in to po neverjetnem povratku na odločilni tekmi) in sedaj še košarkarji so pokazali, da smo začeli verjeti v svoj uspeh. V štirih ekipnih športih, ki na svetu oz. vsaj v Evropi rangirajo od 2.-5. najbolj popularnega, smo v zadnjih nekaj letih dokazali, da se miselnost Slovencev spreminja. Le v nogometu, najbolj pomembni postranski stvari na svetu, navijači čakamo, da nogometaši prestopijo ta prag, da poleg svojega talenta, začnejo verjeti vase in se redno uvrščati na velika tekmovanja.

Ko se zavemo, da nas je samo dva milijona, smo v športu fenomen, ki ga ni na svetu. Si predstavljati, da bi mesto Dunaj, ki ima približno toliko prebivalcev kot naša domovina, dosegalo takšne uspehe? Niti cela Avstrija, ki ima štirikrat več prebivalcev, se ne more primerjati z našimi uspehi. Kaj bi šele bilo, če bi nas bilo 8 milijonov?!

Slovenci smo narod talentov v športu, znanosti, kulturi, inženirstvu in še marsičem. Skoraj 20 let smo rabili, da smo začeli verjeti, da lahko uspemo, da zmoremo. Če si zadamo visoke cilje, jih lahko dosežemo – kot posamezniki, kot ekipa in kot narod.   

             



V tej košarkarski evforiji se je narod mobiliziral, če bi bilo prvenstvo bližje, bi se na dan finala, število prebivalcev v državi zmanjšalo vsaj za 5%. Vsi smo stopili skupaj in želimo našim košarkarjem najboljše in zmago, tako kot smo jo nedavno rokometašem, odbojkarjem, hokejistom in tudi nogometašem. Tako kot smo stopili skupaj za naše športnike, moramo skupaj stopiti kot narod – da naredimo iz te naše Slovenije deželo, v kateri si vsak želi živeti. Ni važno ali si Štajerec ali Primorec ali Dolenjec ali Korošec ali Ljubljančan ali Gorenjec ali Prekmurec, tudi če si Viola ali Green Dragon ali Florijan ali Šaleški Graščak ali Red Steeler ali levi ali desni ali katoličan ali musliman ali ateist, na koncu še vedno živiš v Sloveniji in ji moraš želeti vse najboljše. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar